"Nihče ne začenja bitke, v kateri ne more zmagati."

Perujski pisatelj in Nobelovec Mario Vargas Llosa je z romanom Prikriti junak iz leta 2013 (te dni je izšel njegov najnovejši roman, Cinco esquinas oziroma Pet vogalov) igrivo in humorno posegel v majhno zgodbo načelnosti in nepopustljivosti, vpeto v razslojeno in zakrknjeno družbo, ki te hkrati poveličuje in zaničuje. Družbo vzdrževanja statusa quo, v kateri se pričakuje enotirna smer in je vsak odklon v najboljšem primeru pospremljen z dvignjeno obrvjo. Lahko pa se konča veliko huje. Pa čeprav se ti ljudje na ulici smehljajo in te trepljajo po rami.

Junak, ki izstopi iz množice, je junak vseh, toda zmanjka poguma in volje, da bi mu sledili. Svet je naravnan tako, da zravna vsako upogibanje, utiša neharmonične glasove in jih zapakira v osebne, majhne sisteme, ki na veselje in v vesolju vseh na kratko zavalovijo, nato pa poniknejo med štiri stene. V pozabo. Nagli in nepričakovani vzklik na širši sliki se spremeni v intimni odmev. Toda v vsem tem – in tega se zaveda tudi Llosa – tli upanje. Premiki se vedno začnejo v posamezniku, vprašanje pa je, koliko trmoglavih posameznikov je potrebnih, da se osebno zagovarjanje časti sprevrže v kaj večjega, trajnejšega.

Takšna posameznika sta Felicito Yanagué, lastnik uspešnega avtoprevozniškega podjetja, in Rigoberto, premožni zavarovalniški agent. Njuni zgodbi se sprva odvijata ločeno, nato pa se v seriji usodnih dogodkov združita.

Felicito nekega dne prejme izsiljevalsko pismo, s sladkimi in bogaboječimi besedami zavito grožnjo, da mora neznanim ljudem – logično predvidevajo, da mafiji – v zameno za varščino, kot davek na mir, vsak mesec plačevati petsto dolarjev. Felicito noče o tem niti slišati, saj v njem še vedno odzvanja očetov stavek, ki ga je izrekel pred smrtjo, naj nikoli ne pusti, da bi hodili po njem. Ne pusti se zmesti, zato jadrno odkoraka na lokalno policijsko postajo, kjer pripetljaj tudi prijavi. Toda s tem dejanjem, ki ga mnogo pripisujejo tvegani zaletavosti, se njegov položaj izjemno zaplete in izpod preproge se začne valiti pepel preteklosti.

Rigoberto želi na zasluženi predčasni počitek. V varnem zavetju upokojitve bi se končno lahko posvetil ljubezni do umetnosti, pomirjujoči glasbi, ki njegovo življenje spravlja v red. Sanja o družinskem potovanju v Evropo, ko ga ne levi nogi dobi šef Ismael s presenetljivo novico, da se bo poročil s svojo služkinjo. Namesto Rigoberta v Evropo na vrat na nos pobegne šef, obupanemu Rigobertu pa za vratom pusti razvajena in bogastva željna Ismaelova dvojčka, ki iščeta krivca za to, da ju je oče pustil na suhem. Da pa je mera še bolj polna, se Rigobertovemu sinu na nenavadnih mestih prikazuje skrivnostni človek, za katerega se ne ve, ali je pedofil, zavetnik ali sam hudič.

Prikriti junak je preprosto napisan roman, nekateri bolj ostri kritiki, vajeni njegovih prejšnjih del, bi lahko pripomnili, da je pisatelj nekoliko spustil literarne standarde, toda lahkotnost ter primesi telenovele, zaradi katerih ni presenetljivo, da je knjiga v Južni Ameriki doživela ogromen uspeh, so varljive. Poglavja, ki tečejo kot namazana, so prevetrena in dovolj odprta, da je v njih mogoče najti različne bistvene prvine, ki kar kličejo k razpravi in premoščajo zemljepisne razdalje. Med drugim se dotakne problematike ustoličene moške (oziroma očetovske) vloge in servilnosti žensk ter perečega vprašanja vzgoje, ki je še zlasti v teh časih prostih rok, prirojenih pravic in čezmernega udobja izjemno pereča tema.

Knjiga, ki v svoji živahnosti vsakdanjika pušča dovolj drobtinic, da nahranimo svojo miselno zvedavost.

Objavljeno na damjanzorc.net.