Joyce Carol Oates se je z novelo Črna voda dotaknila resničnega dogodka iz leta 1969, ko je senator Ted Kennedy z avtom zapeljal z mostu v vodo, pri tem pa rešil zgolj svojo kožo, v avtomobilu pa je pustil mlado dekle, ki je v nesreči utonilo. Senator je za nesrečo povedal šele nekaj ur pozneje, zaradi česar se je po vsej državi sprožil val ogorčenja, saj so nekateri menili, da bi – če bi za nesrečo povedal takoj – dekle morda še lahko rešili. Senator je jo izjemno poceni odnesel.

"Če ne naredim tako, kot hoče, ne bo nobenega pozneje."

Avtorica je vzela okvir te znane zgodbe in dogajanje postavila kakšni dve desetletji pozneje, ko sta bila na političnem parketu Dukakis in Bush. Vse to pa je služilo zgolj za ozadje, saj se bralec potopi v izjemno intimno, ganljivo in bolečo pripoved zadnjih trenutkov dekleta, ki se je pustilo zapeljati družbi. Zgodilo se je prehitro, bilo je prelahko. Lahkomiselno si je dovolila prepustiti času, ki je jemal več talcev kot sprejemal gostov.

"Nekaj se bo zgodilo, česar ni mogoče ustaviti."

Ko se je dekletov mehurček razblinil, jo je prežemal samo še grozljiv, temačen, stiskajoč občutek utesnjenosti, nemoči, praznega upanja po rešitvi, v nalomljenih delčkih sekund, ki so zaudarjali po črni trohnobi zapuščenih močvirij, bencinu, urinu strahu, so se pred paničnimi očmi v deliriju odvijali trenutki pred nesrečo, ko so si negovane roke na prijateljičinem posestvu izmenjevale živobarvne koktejle, ohlajene vodke s tonikom, ki so se zlivale čez robove kozarcev, ko so se zagoreli obrazi pomembne družbe domačno božali po rokah in si izmenjevali radožive hrapave jezike, ko je dekle svoje nevajene mladostne prste igrivo zadirala v sipki obalni pesek, ko je na sprehodu ob razlivanju razpenjenih valov občudovala osivelega človeka, vplivneža z osupljivo modrimi očmi, ko se ji je že zdelo, da se je nebo odprlo samo zanjo, jo posrkalo vase in jo odvrglo na ta konec sveta v naročje moškega, ki je videl samo njo, samo njo, ko je imel večer še prave odtenke in blagozvočne poglede. Ko je imel še potencial.

"Tresla se je od napora in javkala kot bolan, prestrašen otročiček. Kot otrok, ki prosi: Pomagajte mi. Ne pozabite name. Tukaj sem."

V te boleče delčke zavoženega trenutka, ko ju je s senatorjem zaradi neprilagojene hitrosti, podžgane z alkoholom, presenetil zahrbtni ovinek, da sta bočno zgrmela v pozabljeno vodo, prav v ta trenutek, ko je senator, pojem nekdanje moškosti, slinasto ponavljal o bog o bog o bog o bog, ni vdirala samo katranasta, kačasta voda, ki je ukleščenemu dekletu najprej oblizovala telo, nato vrat, tilnik, svobodo mladosti, ampak tudi mozaični obrisi preteklosti, starševske prepletenosti poskusov odhajanja.

"Vendar je bilo, kot da je bolečina nekako odložena, kot misel, ki je še ne prepoznaš povsem, komaj jo je zaznavala, zato je vedela, da bo vse v redu, dokler bo lahko držala glavo nad pronicajočo črno vodo, ki je smrdela po kanalizacijskih odplakah in je bila mrzla, bolj mrzla, kot bi si v topli noči sredi poletja lahko predstavljala."

In dekle je odšlo ter se ujelo v mrežo naivnih sanj o sprejemanju, večnem dogajanju, lepoti. Ostal pa ji je le izginjajoč občutek, da je v vsej tej igri zgolj nemočna žrtev veliko močnejših od sebe. Politika in akterji v njej so bili na prvi pogled mamljivi, trdni, odločni, očetovski. Toda ko je pot nepričakovano zavila, je v rokah ostal samo še prah izdaje in pozabljenosti.

"Politika, barantanje z močjo. Eros, barantanje z močjo."

Poglavja si sledijo hitro kot kratke televizijske srhljivke, v katerih vsaka naslednja epizoda v stavku ali dveh povzame vso grozo, vso neizbežnost prejšnje, obenem pa je ta obup nadgrajen s težkimi besedami, ki kot agresivni, lačni mulj silijo v bralca in mu niti za trenutek ne pustijo dihati. Z živimi opisi dogajanja je podoživljanje dogodka ob branju klavstrofobično neprijetno, tempo je neizprosen, sili te naprej, naprej, naprej, ob tem pa skupaj z dekletom loviš sapo, zadnje trenutke zavedanja, zadnje trenutke tukaj. In ti zadnji trenutki oklepanja nevidnih bilk so tako močni, tako osebni, da se na trenutke ustrašiš, da se zgodba dogaja tebi. Tam, v črni vodi. Tam, kjer ni nikogar več.

Zgodba o dekletu, ki je samo želela biti tam. In je na koncu tam tudi ostala.

Mojstrsko. Mučno.


Objavljeno na damjanzorc.net